Med ponovnim branjem knjige The Reconnection (Ponovna povezava) avtorja Erica Pearla, so se mi nekatere njegove misli in besede, ki sem jih prebral, globoko usedle v srce in dušo. Tako jaz, kot tudi avtor knjige ugotavljava, da je strah veliko bolj prisoten v naših življenjih, kot si mislimo, kajti pogosto je ta strah prikrit in skrit pod plaščem ljubezni.
Strah ni nič drugega kot odsotnost ljubezni, ravno tako kot je tema odsotnost svetlobe. Ko temo obsijemo s svetlobo, teme ni več – svetloba je v tistem trenutku vse, kar je prisotno. Enako je tudi z ljubeznijo – ko vnesemo ljubezen tja, kjer se je prej šopiril strah ugotovimo, da strahu ni več.
V literaturi za osebnostno in duhovno rast, pa tudi o zdravilstvu (takšnem ali drugačnem), pogosto zasledimo določene rituale oz. obrede, ki se jih je potrebno pozorno in dosledno držati. Kajti, če se jih ne držimo in se tako ne »zaščitimo« (hm, le pred čim?), nas lahko marsikaj doleti. Ritual oz. obred v bistvu (zavedno ali nezavedno) pokaže, da si sami po sebi nismo dovolj.
Pri številnih alternativnih zdraviteljskih tehnikah se kot prvo pojavi vprašanje: »Ali se kaj zaščitiš?« In potem, ko vprašaš ljudi oz. zdravilce proti čemu se zaščititi, le-ti ne znajo posredovati točnega odgovora. Slišimo lahko le, da je to nekdo povedal njim, kateremu je to rekel nekdo drug in temu spet nekdo tretji.
Sprehodimo se skozi nekaj prikritih ritualov oz. obredov strahu, ki jih pogosto delajo zdravitelji, medtem ko izvajajo svoje zdravljenje:
-
Rože naj bi odgnale duhove.
-
Stresanje rok naj bi pomagalo, da se odvežemo negativnih energij, ki naj bi se jih navzeli od drugih oseb.
-
Prižiganje sveč določenih barv zato, da se »zaščitimo«.
-
Med zdravljenjem je potrebno hoditi po točno določeni smeri.
-
Pacient mora ležati v točno določeni smeri glede na strani neba.
-
Leva roka naj bi sprejemala, desna naj bi oddajala energijo.
-
Med zdravljenjem zdravilec ne sme nositi nakita.
-
Zdravilec z rokami ne sme iti preko hrbta.
V bistvu vsa ta pravila, tudi kar se tiče zdravljenja, v sebi skrivajo določen strah. Če neprestano podpihujemo energijo strahu, potem ljubezen ne more biti naša začetna točka. Rituali naj bi bili po splošnem kulturnem prepričanju izraz ljubezni, v resnici pa so izraz strahu in nezaupanja.
Michael Talbot v svoji knjigi Holografsko vesolje pove, da je svet v katerem živimo hologram in da je vse, kar zaznavamo, »iluzija«, niz različnih interferenčnih vzorcev, ki jih dekodirajo naši možgani. Strahovi so tako iluzija, vendar so za nas »resnični«, kajti tisto, čemur posvečamo pozornost, raste, in tako gremo v bistvu tja, kamor nas vodi naša pozornost. Vredno razmisleka, kajne?
Kar se tiče malo prej omenjenih »zaščitnih« ritualov… če delamo nekaj, kar je mišljeno, da nas »zaščiti«, ali si pravzaprav s tem ne govorimo, da obstaja nekaj, česar se moramo bati? To velja tudi med zdraviteljskim procesom, ko smo zaskrbljeni, ali premikamo roke v pravi smeri, ali je oseba obrnjena v pravo stran neba. Če mi kot zdravilci zahtevamo od pacienta, da sname ves nakit in ostale »moteče« dejavnike s sebe, potem v bistvu s tem pokažemo, da smo v svoji naravi omejeni.
Resnica pa je povsem drugačna – smo brezmejni, strahovi pa nas prepričujejo v našo omejenost. Zanimivo, kako je Eric Pearl opisal svoj način zdravljenja – nikoli si ni vzel časa, da bi izgovoril neko zaščitno molitev, nikoli ni uravnaval energije v prostoru, da bi bile le-te usklajene s posebnimi kristali iz Južne Amerike v barvi čaker, temveč se je rajši prepustil otroški radovednosti, navdušenju, brez kakršnih koli omejitev, strahov in ritualov.
V knjigi najdemo tudi zanimiv, a šaljiv primer o »zdravljenju«, ki je v svojem bistvu še preveč resničen. Ob njem sem se iz srca nasmejal. Denimo, da sem zdravilec in da me nekdo prosi za zdravljenje. In potem mu rečem: »Oh, oprostite, ne morem vas zdraviti. Veste, svojo prenosno piramido sem pozabil v Toledu.«
Eric tudi pravi, da je izgovarjanje molitve pred vsako seanso v bistvu duhovna manipulacija. To je podobnotoliko, kot če bi vam vaš partner, preden bi nekaj hotel od vas, dejal: »Zelo te imam rad.« Z molitvijo pred vsakim zdravljenjem v bistvu zahtevamo nekaj od Boga (ali kakorkoli že imenujete tisto »eno«) ali zase, ali za nekoga drugega. Zakaj ne bi, namesto da nekaj zahtevamo, rajši nekaj ponudili oz. dali? Veliko damo že s tem, ko ponudimo hvaležnost.
Razlika med molitvijo hvaležnosti in molitvijo prošnjo je v tem, da molitev prošnja privede do novih molitev prošenj. Molitve za zaščito so osredotočene na strah in tako nas privedejo do novih in novih molitev za zaščito. Molitev hvaležnosti je drugačna, saj nam omogoča, da dan drugače preživimo, saj nimamo potrebe, da bi zahtevali posebno zaščito ali oproščanje.
Za to, da bi zaživeli v ljubezni, ni nujno, da se pred tem osvobodimo vseh strahov. Lahko pa svoje strahove vzamemo v naročje in jih nesemo s seboj v ljubezen. Takoj ko naredimo korak proti ljubezni, strah postane iluzija. Ali, če povzamem besede Davida Icka: »Brezmejna ljubezen je edina resnica, vse ostalo je iluzija.«
In za konec današnjega druženja še vprašanje za vas, drage bralke in dragi bralci članka: “Kako pa kaj vi in vaši »rituali« oz. obredi zaščite ob takšnih ali drugačnih priložnostih? Ali uporabljate molitev prošnjo ali molitev hvaležnosti?” Majhen premik v razmišljanju (berite hvaležnosti) lahko privede do velikih razlik v rezultatih.
Naj vas spremlja obilje ljubezni in hvaležnosti!
