Evo Žontar morda že poznate preko bloga Evkaliptus.si ali knjige Simpl sladice, ki jo je izdala tik pred njenim odhodom v Južno Ameriko. Morda ste njeno ime zasledili preko člankov o zdravi rastlinski prehrani in okusih receptov, ki jih Eva objavlja za naš portal Mojezdravje.net in blog Super-hrana.si.
Je izredno pogumna ženska, mlada popotnica, ki se že skoraj vse življenje prehranjuje vegansko in uživa v raziskovanju novih izzivov visokih tisočakov južnoameriških andskih gora. Z njo smo se odločili objaviti intervju po njeni nesreči, ki jo je nedavno doživela. Želimo si, da tudi vi spoznate njeno čudovito zgodbo, začutite njeno resnično veselje in hvaležnost do življenja in ji skupaj pomagamo.
Septembra 2016 se je Eva s svojim kombijem odpravila na pot po Južni Ameriki – ideja o potovanju prek stare celine je kmalu postala način življenja. Zdaj že leto in pol živi v Mercedesu, predelanem v avtodom, in s svojimi potovanji prek Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Čila in Argentine dokazuje, da lahko živimo svoje sanje in da tudi ženske zmoremo! Svojo pot in razmišljanja deli na svojem Facebook profilu.
Eva, zaupaj nam svojo zgodbo. Kaj te je gnalo v Južno Ameriko in kako je potovati po njej v kombiju?
Pot v Južno Ameriko je bila zame nekaj najbolj naravnega na tem svetu, že več let me je »klicala«. Kombi pa je bil nekakšen podaljšek tega »klica po svobodi«, ker na štirih kolesih nosiš s sabo vse, kar potrebuješ. Ustaviš se, kjer ti srce poželi, spiš, kjer se parkiraš, možnosti za raziskovanje neznanih kotičkov so bistveno večje kot pri običajnem potovanju. V bistvu potovanje s kombijem ni več toliko potovanje kot način življenja.
Ne vidim se kot popotnico, ker imam še vedno svoje dnevne rutine, na poti delam prek računalnika, na enem kraju se ustalim za veliko časa in nasploh živim čisto »normalno«. S to razliko, da je v takšnem načinu življenja veliko več nepredvidljivosti, dogodki in spremembe pa so veliko bolj zgoščeni. S tem pride tudi veliko več priložnosti za osebno rast; vsaka prepreka in preizkušnja sta hkrati darilo, ki ju lahko izkoristimo za še boljše spoznavanje samih sebe, krepitev osebnosti in notranjo rast.
Svoje življenje v Južni Ameriki sta začela s takratnim fantom, po razhodu pa si pot nadaljevala sama. Je težko potovati sama, imaš kot ženska kaj več težav?
Solo potovanje ima toliko prednosti, da sploh ne vem, kje naj začnem. Nasploh se mi zdi, da ljudje premalo časa preživljamo sami s sabo. Šele ko si sam s sabo, lahko popolnoma pozabiš na pričakovanja okolice, potrebo po ugajanju drugim, želje tvojih najbližjih. Prepričana sem, da se moramo za kakovostne odnose in srečno življenje najprej posvetiti samim sebi. Šele ko vemo, kdo smo in kaj hočemo, lahko v svoje življenje privabimo situacije in osebe, ki nas sprejemajo takšne kot smo – in obratno, šele ko sprejemamo sami sebe, lahko v polnosti sprejemamo tudi vse druge.
Kot solo ženska popotnica nimam težav, ravno obratno. Ljudje so velikokrat bolj pozorni do tebe, bolj pazijo nate. Jaz res verjamem, da je svet dober in da so ljudje dobri, le prebuditi je treba včasih to dobroto v njih. Iskren nasmeh, odprt duh in pristop brez predsodkov vedno delajo čudeže. V vseh državah Južne Amerike sem se do zdaj počutila sprejeto in varno.
Veliko ljudi si želi potovati, a se zatakne pri stroških. Menijo, da je treba zelo veliko privarčevati in se ustrašijo tega, kako se bodo preživljali na poti. Kako to uspeva tebi?
Pogosto bi rada ljudi vprašala ravno obratno: pa kam gre vas ta denar, ki ga zaslužite? Stroški, ki jih imam na poti, so manjši, kot če bi ostala in živela v Sloveniji. Ne plačujem najemnine, elektrike, vode. Plačujem samo gorivo, hrano, občasna popravila avta in “razvajanje”, ki je zame ponavadi kakšen nov kos plezalne opreme ali športnega oblačila. Imam dokaj reden prihodek iz različnih virov, ker sodelujem z več podjetji in osebami, predvsem v Sloveniji. Delam prek računalnika, v glavnem na področju prehrane, zdravega življenjskega sloga, ekologije in biologije – pišem, prevajam, svetujem, sestavljam jedilnike, lektoriram.
Že pred potovanjem nisem nikoli imela redne službe, vedno sem rajši imela nekaj manj prihodka in zato ves časa zase in stvari, ki me veselijo – temu sledim še danes. Res pa je, da mi moje nizke stroške omogoča počasen način potovanja. Manj časa kot imaš, več te bo potovanje stalo, ker bo treba plačat prenočišče, hrano v restavracijah, poiskati bolj zanesljive načine prevoza, turistične znamenitosti tudi precej stanejo… Če pa si kdo želi iti na pot in na njej živeti brez časovne omejitve in potrebe po ogledu točno določenih krajev, mu pa lahko zagotovim, da ni finančno nič težje, kot če ostane doma.
V začetku aprila se ti je zgodilo nekaj, česar se vsak, ki živi v avtodomu, najbolj boji. Opiši nam svojo nesrečo!
Ja, moj Mercedes ni več le avto, zame je postal dom, zato je ta preizkušnja še posebej težka. Med vožnjo po peskasti cesti v Argentini sem po spletu okoliščin izgubila nadzor nad tako velikim vozilom, tako da ga je vrglo s ceste in po dveh obratih prek strehe sva pristala obrnjena na boku.
Meni kot po čudežu ni bilo nič, razen nekaj prask popolnoma nič. Imela sem ogromno srečo v nesreči, ker me je isti pesek, zaradi katerega sem v ovinku izgubila nadzor, hkrati rešil. V mehkem pesku se je namreč avto ustavil že po dveh obratih, lahko bi se kotalila še veliko dlje navzdol, kar bi bilo zame zelo verjetno usodno.
Na žalost vozilo ni tako v redu in potrebuje kar nekaj popravil. Poleg dela na pločevini, oknih in podvozju potrebuje tudi popravila od znotraj. Ker je zame to dom, stroški za vsa ta popravila pa visoki, sem neskončno hvaležna za vsako finančno podporo.
Evo lahko finančno podprete na TRR: SI56 0202 3352 3496 684 (banka NLB, podatki pa Eva Žontar, Frtica 7, 1270 Litija)
Večkrat omenjaš, kako si tudi v tej situaciji našla nekaj dobrega. Kako gledaš na nesrečo zdaj, po nekaj tednih?
To je točno tisto, česar me je naučilo to potovanje. Da nobena situacija ni “dobra” ali “slaba” sama po sebi, vsaka je pač takšna, kakršna je – mi sami pa imamo moč, da jo izkoristimo sebi v prid in v vsaki poiščemo nekaj dobrega.
Ko sem se prevrnila s kombijem, sem v nekem trenutku že razmišljala, da je to konec moje poti po Južni Ameriki. Pa sem že takoj naslednji dan začutila v sebi nekakšno moč za vztrajanje. Pomislila sem na vse ljudi, ki jim je v tem trenutku na svetu še veliko težje kot meni. A ena takšna nesreča, v kateri je bil konec koncev poškodovan samo kup pločevine, da me bo ustavila pri zasledovanju mojih sanj? Tako mi je ta nesreča ogromno dala.
Najprej sem jo videla kot nekakšen preizkus, da tudi v samem trenutku nesreče nisem “izgubila pameti” in zapaničarila, ampak sem se mirno rešila iz prevrnjenega kombija, preverila, če sem cela, in razmislila, kaj bi bilo najbolje storiti. Se mi zdi, da se iz notranje umirjenosti začnejo stvari reševati kar same od sebe in tako je bilo tudi pri meni. Kljub temu, da se je nesreča zgodila 100 km od najbližjega mesta, kjer ni signala, sta me v manj kot 15 minutah pobrala mimovozeča se oče in sin, ki sta me zapeljala 50 km do kraja, kjer sem imela prijatelje (bila sem na poti k njim, plan je bil nekaj časa plezati v kanjonu Piedra Parada). Že naslednji dan smo kombi izvlekli iz strmine – blizu je namreč delal gospod z velikim vozilom za ravnanje makadama in si vzel polovico dneva samo za to, da mi je pomagal. Niti računati mi ni hotel.
To je druga stvar, ki mi jo je ta nesreča dala. Srečo ob zavedanju, kako zelo smo si ljudje pripravljeni pomagati med seboj. Toliko iskreno dobrih ljudi mi je že priskočilo na pomoč, da je to zame samo še ena potrditev, kako poln dobrih ljudi je svet. Lahko se je ujeti v negativno razmišljanje in pesimizem, a s tem spregledamo toliko lepote. Prepričana sem, da bi bil svet lepši kraj, če bi si bolj prisluhnili med sabo, si pomagali in v ljudeh iskali dobro.
Kaj so tvoje sanje v naslednjih mesecih – kako želiš še navdihovati ženske, ljudi po svetu?
Moje sanje so zelo preproste – enostavno početi tisto, kar me veseli, in se prepustiti toku življenja. Naučila sem se, da plani zame ne delujejo najbolje, ker se vedno spreminjajo. Ko sem enkrat začela sprejemati vse, kar mi življenje prinese na pot, sem lahko zares začela uživati v njem. Želim si ostati v Južni Ameriki, v naslednjih tednih se bom premaknila bolj proti severu, ker se v Patagoniji poletje dokončno poslavlja. Imam tudi veliko manjših načrtov in želja (na primer opraviti šolanje za učiteljico joge, polno izkoristiti plezalno sezono v gorah v Peruju, delati na svoji knjigi), ampak vedno se poskušam zavedati, da pride vse ob svojem času. Vse, kar se nam v določenem trenutku dogaja, je točno tisto, kar se nam v tistem trenutku mora dogajati.
Najbolj vesela sem, ko ljudi navdahnem preprosto s tem, da sledim sama sebi. Ni mi blizu navdihovanje z izjemnimi dosežki in »preseganjem samih sebe«. Čisto dovolj je, da smo to, kar smo. To zame pomeni, da živim v kombiju v Južni Ameriki, za nekoga drugega pa, da si ustvari družino v Ljubljani in gre vsak dan na Rožnik. Ni boljših in slabših načinov življenja, dokler naša izbira izvira iz srca in nas osrečuje. Še posebej bi rada to sporočilo dala ženskam, za katere se mi zdi, da smo bolj podvržene pritiskom okolice in zanemarjanju svojih želja. Rada bi jim pokazala, da resnično lahko živimo življenje, ki si ga želimo. Še več, to se mi zdi edini možni način, da smo srečne.
Pomagajmo Evi, da se bo lahko vrnila na pot, sledila svojim sanjam in še dolgo raziskovala južnoameriško celino. Svojo finančno podporo ji lahko izkažete na TRR: SI56 0202 3352 3496 684 (banka NLB; Eva Žontar, Frtica 7, 1270 Litija)
…ali pa Evo podprete z nakupom Sunwarrior beljakovin prek te povezave. Pri Sunwarrior Slovenija smo ponosni in veseli, da lahko podpremo tako navdihujočo pot, zato smo se odločili, da del vsakega nakupa namenimo neposredno Evi. Vedno se trudimo v smeri kakovosti in edinstvenosti naše znamke, zdrav življenjski slog pa nam pomeni še veliko več od zdrave prehrane. Skupaj pokažimo, da ljudje znamo držati skupaj in smo, ko se združimo, sposobni velikih stvari!
Veseli bomo, če boste njeno zgodbo delili tudi z vašimi prijatelji.
1. julija 2018 so Evo poklicale gore. Ni se več vrnila. Njene izpovedi smo zbrali v prispevku: “Sr(e)čne izpovedi Eve Žontar“, ki si ga lahko preberete tukaj.