Sprejemanje, dajanje in radost

Naslednja zgodbica je pred časom priromala v moj e-poštni nabiralnik. Avtorja ne poznam, vsekakor pa je zelo poučna in bo tudi uvod v današnji članek.

Velik potepuški pes se je znašel v nenavadni sobi: vse stene so bile od vrha do tal prekrite z ogledali. Ves presenečen je v trenutku spoznal, da ga je obkrožila cela tolpa psov. V jezi in strahu je začel kazati zobe, renčati in lajati. Psi okoli njega so, normalno, ponavljali za njim: renčali so in kazali zobe. Da bi se ubranil pred napadom, se je pes začel vrtoglavo hitro vrteti okoli svoje osi, dokler ni z vso silo planil v enega od namišljenih napadalnih psov. Napol mrtev in krvav se je sredi razbitega ogledala zgrudil na tla. Če bi ob prihodu samo enkrat prijazno pomahal z repom, bi ga vsi psi sprejeli prijazno.

Nauk: Človek vedno najde tisto, kar pričakuje, da bo našel.

Zgornji nauk še kako zelo drži – v naših življenjih vedno najdemo tisto, kar pričakujemo, da bomo našli. Kar poglejmo npr. naša razmerja – sprva iščemo v človeku, ki ga spoznamo in začnemo z njim partnersko razmerje, le pozitivne, čudovite in lepe stvari. Nanj gledamo z rožnatimi očali, sploh se ne osredotočamo na njegove napake, ki jih preprosto ne vidimo, ne opazimo in jih ne prepoznamo ter posledično uživamo v novonastalem razmerju.

Dokler… nekega dne teh rožnatih očal ne snamemo in začnemo na partnerja gledati »realno«. Seveda se najdejo napake, ni nam všeč to, pa ono, ne prenesemo tega in tega, skratka jadikujemo, da je partner takšen in takšen. O njem smo sposobni povedati vse najslabše, prejšnji angelček nenadoma postane hudiček. Kaj se je spremenilo v odnosu? Spremenila se je le naša perspektiva, naš pogled na partnerja.

Ko pri partnerju iščemo napake jih, seveda, najdemo. Pa glej ga zlomka, vedno več jih najdemo, kopljemo in kopljemo, brskamo in brskamo, iščemo in iščemo… in pademo v »vrtinec njegovih napak«. Nič ni več dobro, ne kako govori, ne kako se oblači, ne kako se obnaša, ne kaj nam skuha in tudi ne to, kakšen je njegov pogled na življenje.

Sicer je vse OK – pač nekega dne spoznamo, da le nismo tako »kompatibilni« z njim, kot smo sprva mislili. Zanimivo pa je to, da v tem razmerju še naprej vztrajamo, se neprestano pritožujemo, partnerju ne povemo kaj smo pri njem opazili, da nas to pri njem »moti«. Tudi prijateljem in prijateljicam razlagamo o »napakah« partnerja, da je tak in tak, pa zakaj se ne spremeni.

Vesolja in s tem zakona privlačnosti ne zanima ali nam je pri partnerju določena stvar všeč ali nam ni. Ko o določeni stvari pri partnerju, ne glede na predznak (plus ali minus), razmišljamo, dobimo še več tega. Pritoževanje nas vibracijsko uskladi s še več tistega, česar nočemo in tako na našo življenjsko linijo pridejo nove in nove »potrditve« tistega, kar smo pri nekom iskali.

Odnosi, ki jih imamo z drugimi ljudmi so naša ogledala, ljudje so nam zrcala in tisto, kar nas moti pri drugemu je »koda«, ki jo moramo predelati pri samem sebi in le-ta »koda« je sprožila v nas določena čustva. Morda je priplaval na površje potlačeni vzorec iz naše mladosti, ki ga še nismo ozavestili in predelali. Možnosti je veliko – bistveno pa je spoznanje, da drugi ljudje niso nič »krivi« – sami smo odgovorni za nastalo situacijo.

Sprejeti odgovornost za nastalo situacijo pa ni ravno preprosto, saj je veliko lažje s prstom kazati na druge, jih kriviti za nastalo situacijo, kot pa se zazreti vase in si reči, da smo odgovorni, da smo mi s svojo energijo pritegnili ravno takšnega partnerja. Vse je v energiji in v naših pričakovanjih. Vesolje nam vedno, brez najmanjše izjeme, servira na pladnju to, s čimer smo vibracijsko usklajeni, ne glede na »predznak«.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here

tri + 19 =