Deli z ostalimi

“Ne čakati, da padeš čisto do dna, kot sem jaz, če lahko že prej narediš nekaj”. Nekaj zase, da se imaš rad, nam sporoča Andreja Šmarčan, ženska z zanimivo življenjsko zgodbo, preko katere je prišla do velikih spoznanj in danes živi drugače, kot je pred boleznijo.

Vsako življenje izmed nas je tako posebno, unikatno, minljivo, magično in predvsem Naše. Poti, ki jih moramo prehoditi so trnove, ampak, ko se trnje loči od stebra je golo, toda še vedno z brazgotinami.

Brazgotine so tiste, ki ostanejo ampak iz njih se razvijejo najlepše in najbolj boleče zgodbe.

Najlepša zgodba

Moja zgodba je posebna, ker je moja. Moja pot, moje učenje in moja bolečina.

Pri 25 letih sem živela lepo, delala sem v vrtcu, uživala v delu z otroci in tudi s starši, imela sem veliko prijateljev in veliko sem bila zunaj. Bila sem zadovoljna, srečna in navidezno izpopolnjena. Kaj se je dogajalo v meni, je povsem drugačna zgodba. V sebi sem trpela, bila žalostna, ujeta v čustva, imela sem ogromno potlačenih čustev, ki jih nisem želela izraziti. Ampak videz je bil drugačen.

Zelo redko sem obiskovala zdravnike. Če sem bila bolna, sem redko preležala ali se pozdravila. … Dokler… Dokler me ni zadela strašna novica.

Pojavile so se bolečine

V decembru so se mi začeli problemi v vratnem delu, strašne bolečine, toda samo ponoči, ko se je telo umirilo. Kasneje se je pridružil kašelj in srbenje kože pod koleni in po rokah. Takšno srbenje, da sem se v spanju praskala in se zbudila krvava. Kasneje še kašelj … Odšla sem k zdravniku, toda, ker sem delala v vrtcu, je bilo vse v redu. Po še močnejšem kašljanju sem odšla k bioenergetiku in tam so se začeli vsi znaki stopnjevati. Ta oseba je čutila ogromno črno, negativno energijo v predelu pljuč. Odšla sem k zdravniku in spet nič. Bolj kot sem hodila k bioenergetiku, hujše so bile bolečine. Dokler nisem imela dovolj in sem spet obiskala zdravnico, kjer so mi brez slikanja pljuč postavili diagnozo začetka pljučnice, ker je očitno zmanjkalo denarnih sredstev za slikanje.

Nihče me ni razumel

Po enem tednu ležanja in jemanja antibiotikov sem bila po zdravničinem pregledu zdrava. Jaz vem, da nisem bila. Čutila sem bolečino v sebi, kot še nikoli.

Odšla sem med svoje male angele, ki so mi dajali neverjetno energijo in moč, toda v sebi sem bila strta. Strta od bolečin in nihče me ni razumel. V službi sem bila štiri dni, komaj sem prehodila pet stopnic, tako me je tiščalo in bolelo, kašljala sem kleče, ker pokonci nisem zmogla.

Potem se mi je vse obrnilo. Po štirih dneh v službi sem za pot iz službe do doma porabila 45 min, po navadi sem bila doma v 15 minutah. Med potjo sem klicala družino, prijatelje, nikogar ni bilo. V prsih me je držal tako močen krč, da se nisem mogla premakniti in potem je popustil. Ko sem prišla domov, so me takoj peljali na urgenco, kjer so me priklopili na kisik, ker sama nisem mogla več dihati. Naredili so mi ogromno preiskav, nisem mogla leči na posteljo, nisem se mogla sama stuširati … Zmanjkalo je postelj v sobi in so me dali spati na hodnik. Celo noč nisem zatisnila očesa, počivala sem sede. Zjutraj okoli šeste ure je prišel ati od ene moje punčke iz vrtca in bil presenečen, kaj delam na hodniku. Pomagal je, da so me začeli zdravniki obravnavati resno. Naredili so mi ogromno preiskav in me pod nujno odpeljali na Golnik. Sestra in sestrična sta mi prinesli nekaj nujnih stvari in njima so tudi povedali, da sumijo na raka, ampak tega mi nista povedali. Na Golniku sem imela svojo sobo, ves čas kisik na sebi, samo pod tuš sem lahko šla brez njega. Vsako jutro so me zbudili ptički, narava je bila čudovita, takšen mir, spokojnost … Vsak dan sem imela obiske družine, prijateljev, znancev.

Agresivni limfom v četrtem stadiju v mojem telesu

Po enem tednu so mi postavili diagnozo- Hodginov agresivni limfom v četrtem stadiju. Pri 25 letih! Jaz sem za kaj takega slišala prvič. Čez vikend sem odšla domov, med svoje živali in k svoji družini.

Družina in prijatelji so največji blagoslov. Moja babi in dedi me nista želela obiskati na Golniku, ker sta menila, da ne bi smela biti tam, da bi onadva morala biti v bolnišnici in ne jaz, ker sem premlada.

Doma sem se nadihala in spočila. Nisem želela raziskovati moje bolezni. Bila sem močna, v sebi pa strta, bilo me je strah.

Po dveh dneh počivanja v varnem domačem zavetju sem morala na onkološki inštitut, kjer so dali eno izmed najmočnejših kemoterapij. Imela sem čudovito onkologinjo, ki je bila s srcem in z dušo pri bolnikih. Ona je bila res angel med zdravniki. Ko je izvedela mojo zgodbo, je bila jezna na mojo zdravnico in ji poslala kup navodil, kako ravnati z mano. Po enem tednu ležanja in po ogromno prestanih preiskav, sem že lahko dihala sama in lahko sem odšla v varno zavetje doma. Na vsake tri tedne sem hodila na kemoterapije. Vozili so me moji sorodniki, vedno me je eden od njih prepeljal in nekdo drug prišel po mene. Prav seznam so si naredili.

Zakaj jaz?

Bila sem izčrpana, telesno in fizično, toda še vedno sem bila močna. Bolj, ko je šlo proti koncu, manj energije sem imela. Včasih sem sama tolažila svoje bližnje, včasih sem šla v gozd in se zjokala in se spraševala: “Zakaj jaz?” Želela sem, da so vsi, ki so bili ob meni, skupaj z mano jokali in se skupaj smejali, nisem želela skrivati ničesar. To ne sme biti več v meni, ta strah, ta bolečine, to moramo izražati in še danes ne skrivam niti ene stvari. O vseh najbolj bolečih stvareh lahko govorim. To je bila moja odločitev.

Po kemoterapijah so me čakala še obsevanja, na katera sem se vsak dan cel mesec vozila sama. Zato, da sebi dokažem, da zmorem, da sem močna. Najhujša stvar mi je bila, ko so mi točno po dveh tednih po kemoterapiji začeli izpadati lasje. Lasne korenine so bile črne, sežgane. Vedela sem, da me čaka to, zato me je moj prijatelj obril. Potrebovala sem eno uro, da sem se lahko pogledala v ogledalo. Ob tem so mi tekle krokodilje solze. Sploh ne vem, če lahko obstajajo še večje solze, kot sem jih takrat videla.

Boj, da sem ostala ženska

Kemoterapije te zelo zaznamuje, še posebej ženske. Ko si popolnoma “gol”. Si suh, ampak cel napihnjen in rdeč od Medrola, ko ni na tvojem telesu niti ene dlake, niti trepalnic, niti obrvi… Ena stvar me je držala pokonci, da sem se počutila žensko – nohti. Moje kolegica mi je naredila nohte; lepe, živahne nohte, zaradi katerih sem se počutila žensko. To je moj zaščitni znak še sedaj po toliko letih, da se spomnim, kdo in kaj sem in kaj mi je držalo pokonci mojo ženskost.

Skoraj vsak dan sem si menjavala kapice in si dajala nakit nase, da sem bila zase lepa, da nisem videla svojih rok od dvakrat tedenskega dajanja krvi in da nisem videla svojega trebuha, ki je bil siv od injekcij, ki sem si jih vsak dan dajala proti strjevanju krvi.

Angeli na Zemlji

V moji zgodbi je bilo ogromno lepih, bolečih, neprijetnih situacij in trenutkov. Mislim, da je bilo tudi kar nekaj prelomnih trenutkov in prvi je bil, ko se je vse končalo – kemoterapije in vsa obsevanja, ko sem imela trimesečni počitek, ko nisem vedela, kaj naj, kako naj živim, kaj sem delala narobe. Ves čas mi je pomagal bioenergetik, ker je odlično, da je ob tebi oseba, ki nima tako močne čustvene vezi do tebe, ki te postavlja na noge, ne da bi se mu smilil.

Ob meni je bila tudi še ena čudovita oseba, ki mi je pomagala, svetovala, stala ob strani, hodila k meni, mi svetovala glede dodatkov, prehrane. Sedaj je med angeli. Verjamem, da nekateri ljudje pridejo v naša življenja samo za kratek časa, nekateri, da nas nekaj naučijo, spet drugi, da nam dajo lekcije.

Med prelomnimi trenutki so bili tudi ljudje, ki nas je bolezen združila in vem, da se bomo še srečali nekje nad mavrico. Imam čudovito družino in čudovite sorodnike, brez katerih bi težko stala pokonci, Bolezen nas je še bolj združila in povezala. Bili smo in smo še vedno zelo povezani, ne glede na vse. Družina je tu ali jo v danem trenutku želiš ali ne, je tu. To je pomembno, ker pridejo trenutki, ko si človek ne želi več vztrajati, ampak vztraja zaradi ljudi okoli sebe.

Pomembna je podpora prijateljev, da te samo iskreno imajo radi in so tu, čeprav brez besed. Za eno mojo kolegico sem bila najlepši pleško na celem svetu, čeprav sem vedela, da sem bila edini pleško, ki ga je poznala. V najbolj ranljivih trenutkih si zapomniš besede in dejanje ljudi, ki so jih drugi mogoče že pozabili.

Življenje se je začelo na novo

Potrebovala sem skoraj eno leto, da sem se postavila na noge in da sem lahko odšla nazaj med otroke, četudi samo za štiri ure. Po enem letu sem morala v sistem poklicne rehabilitacije in takrat mi ravnateljica vrtca ni želela podaljšati pogodbe, čeprav še ni bilo dokončno, saj invalidi, kot naj bi bil moj nov status, nimajo kaj početi v javni ustanovi. To je bil zame šok, velik šok. Med otroki sem bila res srečna in tudi nobenih konfliktov nisem imela z nikomur. Tri dni sem jokala, ampak sem se pobrala. So besede, ki jih odpustiš ljudem zaradi sebe, toda pozabiš jih nikoli.

Takrat sem imela spet prelomnico in odločila sem se, da spremenim način življenja, si poiščem ljudi, ki bi mi pomagali, začela sem ogromno brati, meditirati, še bolj zdravo živeti.

Našla sem čudovite ljudi, bila na vseh možnih delavnicah, izobraževanjih, dobila s tem doživljenjske učitelje in predvsem prijatelje. Ljudi, ki so ob meni, ki me spoštujejo in mi dajejo krila, da vzletim ali ko pozabim, da jih imam.

Po treh letih nisem več zdržala v tem, če me je kdo vprašal, kaj delam, da sem rekla, da sem invalid. Zato sem prekinila vse ugodnosti in vsa nadomestila.

Prišel je moj čas

Čas je bil, da dokončno najdem sebe in da zadiham s polnimi, čeprav ranjenimi pljuči. Pljuča so bila moj najšibkejši in najbolj ranljiv del telesa, ampak me je eden izmed mojih učiteljev naučil, da naj postanejo moj najmočnejši del telesa. In so postala.

Imela sem tudi ogromno zdravstvenih težav po zdravljenju, od nedelovanja hormonov, vmes tudi izpad las zaradi ponovnega delovanja, izgube menstruacije, ki je šele sedaj po šestih letih prišla, oslabljenega imunskega sistema, vseh možnih vnetij … Za vsako težavo pogledam iz celote – tako psihološkega kot tudi zdravstvenega vidika. Poiščem vse možne načine, ki obstajajo. Vem, da če padem in se polomim, me mora nekdo sestaviti nazaj, vem pa tudi, da če imam ob določenih urah ali z določenim organom težave, kaj to pomeni. Če ne vem tega sama, vprašam.

Vprašam kogarkoli, ni mi težko prositi za pomoč, kot mi je bilo včasih. Sedaj sem tudi našla določene vzroke, zakaj se mi je kaj zgodilo. Tako nepričakovano so prišli odgovori. Tudi pri nepojasnjenih strahovih in njegovih posledic si poiščem odgovore, odgovore pri sebi in pri drugih.

Vedno znova se učim, rastem, napredujem. Tudi, ko so mi pred dobrim letom in pol povedali, da imam hudo astmo, se nisem vdala. Čudoviti ljudje so mi pomagali, da sem začela tekati, čeprav me je dušilo in stiskalo, sem vztrajala do te mere, da astme čudežno ni več.

Delala sem tudi dihalne vaje in zavestno dihala. Zdravniki mislijo, da astme ni več zaradi vseh vpihov, tablet in moje pridnosti, ampak ne! Ni je več zaradi moje volje, mojih misli, mojih odločitev.

V vseh teh letih sem in še spoznavam sebe, gradim sebe, si pomagam, živim zdravo brez belih stvari v prehrani in brez sladkorja, brez mesa, s pridelavo lastne prehrane, z dodatki, ki jih že nekaj let obožujem, s spoznavanjem čudovitih ljudi, ki mi dajejo energijo, s postavljanjem meja ljudem in situacijam, z ogromnimi preizkušnjami, dokler ne dobim lekcij, ki se jih moram naučiti, z iskanjem odgovorov, zakaj se mi nekaj dogaja…

Vsak dan znova živim. Tudi, ko pride slab dan, teden ali mesec. Pomembno je, da vstanem/o ne glede na to, kaj se dogaja… Imam čudovito energijo za življenje in ljudi in to ljudje začutijo, ne skrivam čustev in rada sem z ljudmi. Obožujem ljudi, ampak obožujem tudi samoto, svobodo, trenutke sama s sabo, da sem lahko žalostna, jezna, ranljiva, srečna, čarobna, malo nora…

Dovolim si pasti, ampak pomembno je, da tam ne obstanem. Obožujem jogo obraza, meditacije, angela, knjige, srčne ljudi, moj rastlinjak, gore, naravo, živali, hrano. Ljudje včasih obstanemo in nas je strah. Strah nas je življenja in tega, kar nam prinaša. Ponavadi bolečine in strahu.

Toda najbolj boleče stvari ti dajejo najboljšo šolo. Jaz imam sedaj druge cilje, drugačne misli in tudi druge ljudi, kot pred boleznijo. Včasih pridejo situacije, ko se vprašaš zakaj. Jaz se tega ne sprašujem več, ker včasih dobim odgovor takoj, včasih po nekaj letih. So pa vprašanja za katere nikoli ne dobimo odgovore in prav je tako. Ne rabimo vseh odgovorov.

Mi smo odgovor na in za vse. Zato se nam to dogaja, ker smo to mi. Jaz, ti in vsaka duša na tem in onem svetu. Toliko dela nas še vse čaka, ampak vsak ima rad potovanja v neznano, da vsaj enkrat v življenju doživi spontanost, nepoznavanja poti, presenečenja…

Hvaležni moramo biti za vse in nikoli se ne smemo nehati učiti, ker to učenje o nas je tako neskončno dolga pot. Prejšnja življenja, to življenja in še vsa naslednja. V tem lahko damo vse najboljše iz sebe in raziskujemo.

Kaj želim tebi?

Sedaj… Ne čakati, da padeš čisto do dna, kot sem jaz, če lahko že prej narediš nekaj. Nekaj zase, da se imaš rad. Jaz se imam šele sedaj rada. Čeprav so stvari, ki bi jih rada spremenila, ampak počasi, se ne mudi.

Čudovito neskončno raziskovanje …

Draga Andreja, iskrena hvala za deljenje tvoje dragocene osebne izkušnje. Ekipa MojeZdravje.net <3

Vir in javna pobuda: ZGODBE ŽIVLJENJA akcije USTAVI.SE https://ustavi.se

Sunwarrior beljakovine
Sunwarrior beljakovine
Sunwarrior beljakovine

PODAJ SVOJE MNENJE

Please enter your comment!
Please enter your name here

17 + 1 =