Medicinska sestra, ki skrbi za paliativno oskrbo pacientov, je zbrala najpogostejša obžalovanja umirajočih v knjigi z naslovom »Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih«. Na seznamu ni večjih presenečenj, saj gre za stvari, ki se dotikajo naših življenj in jih imamo resnično radi ter katerim poizkušamo namenjati našo pozornost in čas.

Še nekaj besed o obžalovanju preden se lotimo seznama. Pomembno je, da si zapomnimo, da ne glede na stopnjo na kateri se trenutno nahajamo v življenju, nimamo nobenega razloga za obžalovanje. Proces obžalovanja nam prinese zgolj trpljenje, saj dovolimo, da nam preteklost narekuje, kako naj se počutimo v tem trenutku.

Namesto tega lahko uporabimo preteklost kot orientacijsko točko za razumevanje, katere prilagoditve potrebujemo na naši poti naprej. Prilagoditve naj ne bi bile odraz bolečine, žalosti, obžalovanja ali sodbe, temveč preprosto odločitev, da stvari naredimo drugače. Učimo se ves čas, vendar nam obžalovanje lahko zelo hitro ustavi ta proces učenja. Ko pride do ustvarjanja sprememb, bodite pomirjeni s sabo in se spomnite, da je vsak trenutek nova priložnost!

  • Želim si, da bi imel/a pogum živeti življenje po svoje in ne po pričakovanjih drugih.

»To je bilo najpogostejše obžalovanje. Ko ljudje spoznajo, da je njihovega življenja skoraj konec in se ozrejo nazaj, vidijo koliko sanj je zbežalo mimo neuresničenih. Večina ljudi ni uresničila niti polovice svojih sanj in so umrli z védenjem, da je to posledica odločitev, ki so jih ali jih niso sprejeli. Zdravje prinaša svobodo, ki se je le malo ljudi zaveda, dokler ni prepozno.«

  •  Želim si, da ne bi toliko delal/a.

»To so povedali vsi moški pacienti, ki sem jih negovala. Zamudili so odraščanje svojih otrok in bližino svojih partnerjev. Tudi ženske so navedle to obžalovanje, vendar je večina pacientk prihajala iz starejše generacije in v večini niso imele kariere, bile so gospodinje. Vsi moški pacienti so globoko obžalovali, da so toliko svojega življenja namenili delu.«

  •  Želim si, da bi imel/a pogum izraziti svoja čustva.

»Veliko ljudi skriva svoja čustva, da ohranijo mir z drugimi. Posledično se sprijaznijo s povprečnim življenjem in nikoli ne dosežejo svojega resničnega potenciala. Kot posledica zagrenjenosti in zamer, ki jih nosijo v sebi, se pojavi bolezen.«

  •  Želim si, da bi ostal/a v stiku s prijatelji.

»Pogosto ljudje ne spoznajo pomembnosti starih prijateljev vse do zadnjih tednov življenja in takrat jih ni vedno lahko najti. Veliko se jih ujame v rutino svojih življenj in sčasoma izgubijo dobre prijatelje. Veliko globokih obžalovanj je bilo povezanih s premalo časa in truda, ki so ga namenjali svojim prijateljem. Vsak pogreša svoje prijatelje, ko umira.«

  •  Želim si, da bi si dopustil/a biti srečnejši/a.

»Ta želja je presenetljivo pogosta. Veliko jih do zadnjih trenutkov ni spoznalo, da je sreča stvar odločitve. Ostali so ujeti v stare vzorce in navade. Tako imenovano »udobje« poznanega je preplavilo tako njihova čustva kot tudi fizična življenja. Zaradi strahu pred spremembami so se pretvarjali pred drugimi in pred sabo, da so zadovoljni, medtem ko so globoko v sebi hrepeneli po gromkem smehu in prismojenosti v svojem življenju.«

Živite življenje, ker VI ste življenje. Le vi ga kreirate. Sreča je stvar odločitve!

Za naš portal je besedilo prevedla: Polona Cerar

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here

dva × 5 =