V zadnjem letu in pol je naša draga prijateljica in soustvarjalka portala MojeZdravje.net Eva Žontar napisala kar 133 prispevkov za naš portal, neverjetno veliko v tako kratkem času in vedno s takšnim veseljem. Njeni članki so bili napisani iz srca. Pustila nam je še načrtovane objave za mesec julij, katere boste v naslednjih dneh še videli, saj nismo želeli spreminjati njenega dela. Vsakih nekaj dni si je vzela proste dni za pisanje, nato pa so jo poklicale gore…

Zaupala mi je, da si je želela izdati svojo novo knjigo in je že začela s pisanjem… Pogosto se mi je javljala in mi pripovedovala krasne zgodbe o občutjih in doživljanjih na svoji poti, ki si jo je izbrala. Poleg člankov o zdravi prehrani in receptov je veliko pisala o svoji sreči in ljubezni do življenja… vse njene navdihujoče misli, si lahko preberete na njenem facebook profilu Evkaliptus.

V ponedeljek, 2. julija nas je pretresla žalostna novica, da je bila njena zadnja odprava v gore usodna. Daleč stran od rodne Litije, na višini 5947 metrov, jo je v nedeljo, 1. julija pokopal snežni plaz. Poleg nje sta pod plazom na gori Alpamayo v Peruju umrla tudi njen prijatelj Samuel Paul Richard Blelock iz Anglije in perujski vodnik Jaime Quintana Figueroa. Več si lahko preberete v prispevku na Delo.si

Za nas bo vedno ostala “živa”. Ogromno nam je dala. Za seboj pa pustila velik pečat. Mnogim je bila resnično velik vzor. Draga Eva, hvala, da si nam vsem dala toliko sebe in pustila veliko sporočilo za seboj. Hvaležni smo za vse trenutke, ki smo jih lahko doživeli s teboj.

V spomin na njeno vedno pozitivno energijo sem zbrala nekaj navdihujočih zapisov, ki jih je zapisala v zadnjih nekaj mesecih preden se je poslovila od Zemeljskega življenja.

Pred časom je napisala svojo navdihujočo izkušnjo z Vipassano.(meditacijo v tišini 10 dni). Vipassana te preko opazovanja lastnega telesa in občutkov nauči, da je edina stalnica v življenju sprememba. Vse teče, pride in gre. Tako kot se vsak najmanjši delček našega telesa vsak trenutek zamenja, tudi občutki pridejo in gredo, strah pride in gre, veselje pride in gre, ljudje pridejo in gredo. Nenazadnje – življenje pride in gre. Bistvo je: kaj ostane? 

Za Evo je ostalo mnogo lepega. Toliko ljudem je bila velik vzor in v veliko oporo. Milan, njen prijatelj, ki mu je pred leti pomagala, je zapisal:

“Eva hvala ti za vse! Iskreno in iz srca ti bom za vedno hvaležen… Čeprav sva se bolj redko videvala mi je najino kratkotrajno druženje veliko prineslo. Pred več kot desetimi leti si v mojem srcu uspela zasaditi seme poguma in upanja, ki je kasneje vzklilo, da sem lahko našel svojo pot v presnojedstvo in veganstvo. Tukaj sem potem kot samorastnik uspel spoznati vse stranpoti in napake, ki so se na tej poti pojavile, ampak tisto pomembno svetlobo, ki je potrebna za vsako novo življenje in začetek si prinesla prav ti. To je moje življenje radikalno spremenilo na bolje. Brez tebe, čeprav samo v mislih, bi težko uspel. Predstavljala si pomemben navdih. Na tvojo zahvalo sem nekako spoznal samega sebe. Eva je uspela vplivati na mene v času, ko je to zmogel le redkokdo. Vplivala je subtilno, brez prepričevanja, brez besed, samo obstajala je, njena pojava je bila dovolj, bila je vzor in primer človeka, ki lahko s svojo pozitivno energijo spreminja svet okoli sebe. Bila je svetloba, pogum in ljubezen. Bila je prisrčna oseba, ki jo bomo iz dna duše vsi zelo pogrešali in nam bo vedno ostala v najdražjem spominu naših intimnih src. Počivaj v miru draga Eva, za moje pojme si bila ženska podoba Christophera McCandlessa iz resničnega filma in romana »Into the wild«…oba sta šla v divjino živet svoje življenje na polno, kjer sta tudi našla svojo srečo in smrt.”

Na sliki Eva v edinem kolumbijskem zavetišču za farmske živali, kjer je preživela veliko svojega časa v Kolumbiji in napisala: “vsa bitja si želijo in zaslužijo ljubezen in sočutje.”

Pred 2 meseci pa smo z Evo objavili intervju, ki si ga lahko preberete tukaj. Želeli bi se zahvaliti vsem, ki ste s svojo energijo (v kakršnikoli obliki) prispevali k temu, da je Eva prejela našo velikodušno pomoč. S tako hvaležnostjo je sprejela podporo, ki smo ji jo namenili v njej najtežjih trenutkih. To ji je dalo krila in nov zagon, da ji je bil vsak naslednji dan še lepši. Še en krasen intervju z Evo si lahko preberete na strani BodiEko.

Nadaljevanje… Evine izpovedi:

Kdo bi si mislil, da bo tale stari Mercedez prišel tako daleč!?

Po pravici povedano o tem sploh nisem razmišljala, ko sem ga več kot leto in pol nazaj naložila na ladjo in peljala v Južno Ameriko. Če bi, verjetno sploh ne bi šla.

Pa se je vse razreševalo sproti: malo se mi je kvaril, malo smo ga popravljali, potem sva naredila mnogo kilometrov naenkrat, pa spet obstala na enem mestu več mesecev…

Dokler nisva z mojim dragim kombi-domom prišla najbolj južno, kar sem kadarkoli bila, na jug Patagonije. Še sama ne vem točno, kako in kdaj, ampak sva prišla! Od Kolumbije do Patagonije, tak je bil plan.

 

Včasih komaj dojemam, v kakšni pravljici sem se znašla. Vsak dan počnem nekaj, kar me osrečuje, izpopolnjuje, veseli. Zame ni slabih dni in skoraj vsak trenutek živim tako, da mi v naslednjem ne bi bilo panike umret.

Srečo imam! A res? Potem se spomnim, da sem si sama izbrala to, kar živim. Nekaterih stvari v življenju ne moremo izbrati, ampak vsi, ki to beremo, smo že imeli to srečo, da si sami krojimo življenje.

Ne zadovoljite se z ničemer manjšim od tega, kar vas zares osrečuje – dan za dnem. Življenje je prekratko za kompromise na račun naše lastne sreče in iz njega nihče ne bo prišel živ. 🙂 Dajmo ga živet!

A vam je kdaj tako lepo pri srcu, da bi se najraje smejali in jokali hkrati? Trenutki, ki nam s svojo preprosto in neubesedjivo lepoto vzamejo dih – to so trenutki, za katere živimo. Ne denar, ne dobra služba, ne materialna varnost, pa tudi ne socialni status, ugled, dosežki in potovanja. Vse to bo šlo. Vse to je tako zelo krhko, tako zelo minljivo. Zdaj je tukaj, jutri morda že ne več.

Nekaj neotipljivega pa ostaja in nas preplavlja s solzami sreče vsakič, ko smo dovolj dovzetni, da vidimo. Nič ni narobe z denarjem, tudi ne z dobro službo in dosežki, na katere smo ponosni. Samo pustiti jim ne smemo, da nas preveč prevzamejo in zasenčijo pogled na tisto, kar v življenju zares šteje.

Ves čas ponavljam, ampak še bom – v življenju ni naključij, vse se zgodi z namenom. Stvari, ki se nam dogajajo; osebe, ki jih srečujemo na poti – vse to so kot mali “smerokazi”, ki nas usmerjajo po naši poti.

Najlepše stvari se zgodijo, ko jih pustimo na miru.

Kondor je nekakšen simbol Andov in nacionalna ptica vseh držav, ki sem jih v zadnjem letu in pol prevozila (na skoraj vsakem grbu ga vidiš). V andski mitologiji je povezan s sončnim božanstvom in v svojem letu prečesava zgornji svet. Le kdo si ga ne bi želel srečati v živo? In velike želje se vedno uresničijo tako – spontano, brez naprezanja. Treba je počakati, da pridejo same do tebe. 

Ko smo v trenutku, sploh če nam situacija ni preveč všeč, tega ponavadi ne vidimo. Šele kasneje, ko gledamo nazaj, lahko prav jasno vidimo, kako nas je čisto vsaka stvar v našem življenju pripeljala do točke, kjer smo zdaj. Vidimo, da je moralo biti točno tako in da ne bi moglo biti čisto nič drugače. 

Zato v življenju ni “dobrih” in “slabih” stvari – kot človeškim bitjem nam v vsaki situaciji preprosto manjka širše perspektive, da bi lahko rekli “to je dobro” ali “to je slabo”. Ko bomo enkrat gledali nazaj, bo vse del čudovitega mozaika, v katerem ne sme manjkati noben košček.

eva kombi sončenje

A ni to dobra novica? V vsaki dani situaciji se lahko sami odločamo, kako jo bomo dojemali. Situacija sama je nevtralna, v naših rokah pa je moč, da jo doživljamo kot slabo, dobro ali pač takšno, kakršno je. In vedno imamo možnost, da se učimo od nje. Od vsake osebe, dogodka, kraja, občutja – tako rastemo, se učimo in bogatimo. To je priložnost, ki nam jo podarja življenje in je vedno tukaj, na dosegu roke, za vse nas.

Zato: hvala življenju za vsak trenutek, za vsako novo preizkušnjo, za ovire, za majhne zmage, za poraze in padce, za nova spoznanja.

Z moje strani osebno: hvala tudi, da sem se zvrnila s ceste pred enim tednom in pol, ker mi je odprlo čisto neko novo perspektivo in s seboj prineslo ogromno, ogromno dobrega. Hvala vsem pasje težkim dnevom v gorah in skali, ki so me naučili vztrajati in mirno opazovati mir v sebi, tudi ko je telo na robu in se zdi, da vse naokrog deluje proti tebi. Hvala za vse preizkušnje, ker lahko ravno zaradi njih še bolj glasno zatrdim vsem vam, da zmorete čisto vsako stvar, ki vam jo življenje vrže na pot. Tam je z namenom in ne bo trajala večno – izkoristimo jo, kakršnakoli že je. 

Včasih je dobro kakšno stvar narediti “kar tako”, brez preveč razmišljanja in tehtanja odločitev. Stopiti malce na slepo v temo, pa se pot že sproti osvetli in stvari razrešijo.

Kot pravi zenovski pregovor: “pot se ustvari tako, da hodiš po njej”.

Če se vmes nad tabo naslika mavrica (ali dve) je pa to sploh znak, da si na pravi.

Hvala Eva, za tvoje navdihujoče misli, za vse izpovedi in občutja, ki si mi jih pošiljala na tvoji poti, hvala za vse članke, recepte in nasvete o zdravju, ki si jih prispevala za portal MojeZdravje in za prekrasne fotografije, iz katerih je moč iskreno začutiti hvaležnost in ljubezen do življenja.

Hvala, da si bila z nami. Počivaj v miru.

Sunwarrior beljakovine
Sunwarrior beljakovine
Sunwarrior beljakovine

PODAJ SVOJE MNENJE

Please enter your comment!
Please enter your name here

devetnajst − 14 =