V času praznovanj in novega leta kar ne zmanjka priložnosti za druženje z bližnjimi. Ob dobri hrani in pijači, kajne? Pojedinam drug dan pogosto sledi slabo počutje, občutek nažrtosti, neurejena prebava in poležavanje. Pa je treba, da prekomerno uživanje hrane ni več redkost, ampak že del našega vsakdana? Je bilo včasih tudi tako?
Nikakor, kajti »bogato« hrano se je jedlo le ob praznikih, sicer pa je bila rezervirana za moške delavce in obiske, ki so prišli k hiši in se jim je gospodinja želela izkazati. Domači so uživali tisto, kar so pridelali doma. Različno zelenjavo – zelje, repo, buče – pripravljene z naravnima antibiotikoma: čebulo in česnom. Z mastjo in ocvirki so varčevali za posebne priložnosti. Pogoste so bile na mizi fižolove jedi, kaše in črn kruh. Kaj pa jajca? Ta so bila prava poslastica, jedli so jih poredko, v jesenskem času pa so jih celo zakopavali v pepel, da bi jih imeli dovolj za peko božične potice. Tudi mleka ni bilo vedno pri hiši, sploh če so želeli zaslužiti kak dinar. Sladkor je bil bolj redkost kot stalnica. Bolj ali manj so bili prej lačni kot siti. Nujno je izpostaviti še nekaj: jedli so sezonsko, živila so bila vzgojena na domačih tleh in so bila polna vitaminov in mineralov. In gibali so se. Bodisi je bilo delo v hlevu, na njivi ali pa v gozdu.
Če pogledamo kakšna je situacija danes? Gostija danes, jutri – hrane pojemo velikokrat preveč kot premalo. Zjutraj bel kruh z margarino in sladko marmelado ter sladko kavico s
smetano. Ali »kosmiči, ki to niso« s posnetim mlekom. V službi pred kosilom čokoladica. Za kosilo ocvrt sir in krompirček. Na solatko pozabimo, saj se nam ne ljubi vstajati in izgubljati časa pri solatnemu baru. Do večerje pa še kak rogljiček ali sadni jogurt. Doma nas čaka bel kruhek, industrijska salama in sirček, poplaknjeno s sadnim nektarjem. Zelenjave doma nimamo, saj se hitro pokvari in je njena priprava zamudna. In ob taki prehrani cele dneve presedimo. Hrana je na police supermarketov pripeljana z drugih koncev sveta, saj trgovci raje kupijo cenejšo, a osiromašeno hranil.
Pa se osredotočimo na najboljša tradicionalna živila, ki jih velja vključiti v naše jedilnike. Prvo vodilo naj bo, da izbirajmo sezonsko in lokalno pridelano.
Nato izpostavimo zelje – kislo, surovo, dušeno ali kuhano. V prvi vrsti nas oskrbi z obilico
prehranske vlaknine, ki skrbi za urejeno prebavo. Surovo zelje je zakladnica vitamina C, vitaminov skupine B (tudi folno kislino), vitamina K, kalija, železa, magnezija, žvepla in bakra. Toplotno obdelano zelje izgubi vitamin C, a je odlična »krtača za črevesje«. Zadnje velja predvsem za kislo zelje, bogato s koristnimi mlečnokislinskimi bakterijami. Uživanje zelja je celo povezano z zmanjšanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesja. Več koristi o zelju najdete v prispevku tukaj.
Potem prideta na vrsto repa in črna redkev.
Kisla repa je dobra hrana za našo črevesno 
mikrobioto. Pražena repa z malo domačimi ocvirki se prileže v še tako izbirčen želodček. Črni redkvi pripisujemo izboljšanje imunske odpornosti in zdravljenje dihalnih poti. Naribana črna redkev z rjavim fižolom in nerafiniranim bučnim oljem je lahko krepčilni obrok. Oranžne buče so odlično nizkokalorično nadomestilo za krompir in prava zakladnica betakarotenov.
Čebulo in česen vključimo v čim več jedi in s tem poskrbimo za dober okus in najpomembneje za svojo imunsko odpornost.
Stročnice – stročji fižol, fižol in leča različnih barv naj pogosto zamenjajo klasične priloge,
saj skrbijo za dolgo sitost zaradi vlaknine. Fižolovka, matevž, fižol v solati s čebulo. S stročnicami lahko nadomestimo del moke pri pripravi slaščic in kruha.
Krompirja pojemo Slovenci veliko, zato se odločimo za boljšo različico – skuhamo ga z olupkom in tako zaužijemo hranila iz lupine, kjer so najbolj skoncentrirana. Sprejemljiva oblika je tudi krompirjeva solata – lahko z domačo majonezo ali nerafiniranim oljem. Škrob v ohlajenem krompirju s procesom retrogradacije zakleji, s čimer postane manj dostopen našim prebavnim encimom in posledično manj kaloričen. Poleg krompirja vedno uživajmo zelenjavo z vlakninami (npr. zelje, razne solate …) in nekaj kakovostne maščobe.
Dobra priloga so tudi na primer ajdovi žganci iz polnovredne moke, manj kaloričen pa je na primer matevž. Ali pa ječmen, ajdova in prosena kaša z zelenjavo.
Od sladkih jedi so dobra izbira razne kaše – prosena, ajdova 
s suhim sadjem ali kompotom. Če jih skuhamo v vodi in jih obogatimo z domačim kefirjem, mlekom, skuto ali suhim sadjem in oreščki, so hranilen obrok, ki nas nasiti za dlje časa. Za otroke morda prvič dodamo žličko domačega medu, čeprav ob dodatku sadja ni potrebe. Alternativa mleku so rastlinski napitki, npr. kokosovo mleko, mandljevo mleko, ovseno mleko, lešnikovo, konopljino ali riževo mleko, ki jih lahko pripravimo sami doma.
Pečena jabolka s cimetom
so prav tako pravo razvajanje brbončic. Od živalskih izdelkov (meso, jajca, mleko) izbirajmo domača – od lokalnega kmeta in ne predelane, kar pomeni, da se izogibajmo raznih salam in hrenovk. Strah pred jajci je odveč – to zagotovo velja za domača jajca.
Najboljša malica so, brez skrivnosti, domača jabolka in hruške, drugič kak korenček, odvisno od letnega časa. Iz viškov sadja pripravimo odlično marmelado, ki jo namažemo na polnovredni kruh z domačim maslom ali ghee maslom.
Ob tem pa ne pozabimo na zadostno gibanje zunaj na svežem zraku v družbi prijateljev ali družine. Za pol ure nekajkrat na teden in nikar ne iščimo izgovorov.
